V dneh od 26. do 28. julija 2022 je v Regensburgu v Nemčiji potekal zaključni del tekmovanja Die Deutschen und ihre östlichen Nachbarn – Wir in Europa (Nemci in njihovi vzhodni sosedje – Mi v Evropi). Na vsaki dve leti ga razpisuje ministrstvo za šolstvo nemške zvezne dežele Bavarska. Tokratna tema je bila Romunija – evropski mozaik. Raziskovalno in ustvarjalno delo, povezano s to deželo, je na šoli potekalo preko treh šolskih let, pri njem pa so sodelovali številni učenci zadnjega triletja. V zaključni krog tekmovanja se je uvrstilo 25 najboljših šol, ki so svoje delo predstavile pred ocenjevalno komisijo v Regensburgu še v živo. Tam so OŠ Cerkno zastopali Božo Bizjak, Rene Peternelj in Julija Seljak. Naš partnerski projekt z romunsko šolo Colegiul Național „Mihai Eminescu” iz Constanțe je na tekmovanju v tretji starostni skupini, tematsko področje Spurensuche (Iskanje sledi), osvojil prvo mesto.

Tako je osebna doživetja s tekmovanja povzela devetošolka Julija Seljak:

Zjutraj petnajst do štirih smo se zbrali na avtobusnem postajališču pod šolo, kjer nas je že čakala voznica kombija. Vanj smo naložili prtljago in se odpravili na pot. Spremljali sta nas učiteljici Anica Svetik in Marija Urh Lahajnar. Naš prvi postanek je bil v bližini Radovljice na eni izmed večjih bencinskih črpalk. Tam smo pozajtrkovali in spili kavo, kar nas je malce prebudilo. Vozili smo se približno sedem ur in v Regensburg prispeli okrog pol enih. Pot ni bila prenaporna, saj sem večino le-te prespala. Naša nastanitev je bila v “Jugendherberge” oziroma mladinskem hotelu. Raztovorili smo kovčke in si kar takoj privoščili kosilo v jedilnici. Že tam smo se srečali s predstavniki partnerske šole iz Romunije. Hitro smo spoznali tudi organizatorje tekmovanja, ki so nam izrekli prijazno dobrodošlico. Po kosilu nam je neka gospa predala ključe sob. Jaz sem bila nastanjena v prvem nadstropju, medtem ko so bili ostali naši v enem višje, voznica pa drugje v mestu. »Moja« soba je bila že odklenjena in ko sem vstopila vanjo, sta me tam pričakali obe dekleti iz Constanţe in še ena iz Bukarešte, torej prav tako iz Romunije. Vse tri so bile zelo prijazne, še prav posebej pa sem se ujela z dekletoma iz šole, ki je sodelovala z nami. Razlika v letih je bila kar precejšnja, saj so bile vse tri že starejše od 18 let, vendar smo se dobro prilagodile ena drugi.

Prvi dan smo postavili razstavo, veslali na rečni ladji in se proti večeru odpravili v staro mesto. Tam smo si ogledovali različne trgovinice, se sprehajali med starodavnimi hišami, občudovali katedralo in hodili ob reki Donavi, kjer je bilo v gručicah zbranih na stotine predvsem mladih ljudi. Vsi so sedeli na obrežju ob reki. Bilo mi je zelo zanimivo, saj v Cerknem ni navade, da bi se ob večerih toliko ljudi zbiralo na kupu. Počasi smo se odpravili nazaj proti hostlu.

Naslednji dan dopoldne nas je čakala predstavitev našega prispevka na tekmovanju. Potekala je v kulturni dvorani kakšen kilometer od našega prenočišča. Ko smo se vsi zbrali, smo po vrsti začeli s predstavitvami. Najprej mlajši, za njimi pa vedno starejši, kar se mi je zdel smiseln vrstni red. Z Renejem in Božom smo med krajšim odmorom prekomentirali že izvedene predstavitve, potem pa smo se pripravili na našo. Po opravljenem nastopu smo bili zadovoljni. Popoldne še isti dan nas je čakal ogled zanimivega Muzeja bavarske zgodovine, kjer hranijo vse od stare športne opreme, prvih avtomobilov, starih pločevink pa do orožja in bavarske kraljeve krone. Meni kot karateistki je bilo še posebno zanimivo videti razstavo kratke zgodovine borilnih veščin, čeprav je bil poudarek bolj na judu. Po ogledu muzeja smo si ogledali še gotsko katedralo svetega Petra, ki jo prenavljajo. Notranjost je ogromna in prelepa, s čudovitimi barvnimi okni, le nekateri obiskovalci niso imeli manir in so v cerkev pripeljali pse ali pa uporabljali telefone in preglasno govorili. Kasneje smo z enega izmed mostov (znamenitega srednjeveškega kamnitega mostu) imeli zelo lep razgled na obe strani mesta in reko Donavo, ki je tekla pod nami in ji ni bilo videti konca. Večerjali smo bolj zgodaj, saj smo morali zvečer nazaj do kulturne dvorane, kjer je bila slavnostna prireditev in razglasitev rezultatov tekmovanja. Prišli so častni gostje, predstavniki ministrstva, organizatorji in pokrovitelji tekmovanja. Ko smo izvedeli za rezultat, smo bili zelo veseli, saj smo dosegli prvo mesto v naši kategoriji, kar je sad dobrega partnerskega sodelovanja z romunsko šolo. Po koncu prireditve smo še malo pokramljali z drugimi udeleženci, potem pa pospravili plakate, ki smo jih razstavili dan prej, ter odšli proti hostlu. Vsi smo bili veseli uspeha, a po napornem dnevu smo hitro zaspali.

Zadnji dan smo z ladjo pluli po reki Donavi in po približno enourni vožnji prispeli do kraja, nad katerim stoji mogočna zgradba, podobna starogrškemu templju na Akropoli. To je Walhalla.  Po več sto stopnicah smo se povzpeli do nje in si v notranjosti ogledali muzeju oz. galeriji podobno okolje. Ob stenah so postavljeni doprsni kipi znamenitih in zaslužnih Nemcev in Nemk – pisateljev, pesnikov, glasbenikov, znanstvenikov različnih področij … in tudi nasprotnikov nacizma. Tam si lahko kupil tudi kakšen spominek, npr. skodelico, pobarvanko, razglednico in še mnogo drugih stvari. Jaz sem za mlajšo sestro vzela pobarvanko z motivi gradov, saj se mi je zdela primerno darilo zanjo. Na travnikih ob Walhalli naj bi imeli tudi piknik, a je žal odpadel. Ko smo se z ladjo vozili nazaj proti Regensburgu, sem napisala in poslala razglednico svoji prijateljici iz Hamburga v Nemčiji ter svoji družini. Ko so ju prejeli, so bili zelo veseli, a je ta do njih prišla šele čez kakšen teden. Takoj ko smo prispeli nazaj do hostla, smo v kombi zložili prtljago in se odpeljali po avtocesti nazaj proti Avstriji in Sloveniji. Vmes smo na enem od avtocestnih postajališč šli v McDonald’s na kosilo. Vožnja nazaj je bila kar zabavna, saj smo se s fantoma in učiteljicama pogovarjali o preteklih dneh in nadaljnjih počitnicah. Domov smo prišli pozno zvečer oziroma že ponoči.

Ti trije dnevi so mi bili zelo zelo všeč, že zato ker sem si od vedno želela ogledati Nemčijo v realnosti. Bili so mi nova izkušnja, saj sem spoznala veliko ljudi različnih narodnosti, zato sem se morala sporazumevati v drugih jezikih in če ni šlo drugače, tudi kaj pokazati, kot pantomima! Hostel, v katerem smo bivali, je bil zelo lepo urejen. Za vse obroke je bilo priskrbljeno in lahko si celo izbiral med več različnimi jedmi. Jedilnica je bila vedno počiščena in osebje je bilo res prijazno. Sobe so bile nekoliko majhne, a smo bili v njih praktično le v času, namenjenem spanju. Postelje so bile škripajoče, vendar udobne. Stranišča in kopalnice so bile nekoliko manj urejene in poznalo se je, da so že stare. Okolica mladinskega hotela je bila lepo urejena. Na vsaki strani je bila ponujena ena izmed aktivnosti, na primer nogometno igrišče, klopi za sedenje, jedilnica na terasi, manjše igrišče…

To izkušnjo bi definitivno še ponovila, če bi bilo le mogoče, saj smo se imeli res fino in se tudi zabavali. Naša pričakovanja so bila, da bo šlo bolj kot ne le za učenje in trdo delo, strogost in pravila, ki bi nas omejevala, vendar smo na koncu videli, da ni bilo tako. Moram pohvaliti učiteljici, saj sta znali biti sproščeni in se skupaj z nami včasih pošaliti in smejati. Če smo karkoli rabili ali pa nam ni bilo jasno, smo se vedno lahko obrnili nanju. Če smo želeli početi kakšno stvar, iti v mesto, si kaj ogledati ali karkoli podobnega, je bilo vse, kar smo morali storiti, le lepo vprašati. Res sta nam pustili veliko svobode in v imenu vseh treh bi se jima rada zahvalila za njuno potrpljenje in pomoč pri razumevanju nemščine. Vse skupaj je bilo nepozabno in vem, da se bom tega tekmovanja še dolgo spominjala v najlepši luči.

Julija Seljak, 9. a

(Foto: Matthias Ammer Fotografie in arhiv OŠ Cerkno)

(Skupno število obiskov 253, 1 obiskov danes)
Dostopnost