Vse bližje smo koncu prvega tedna v drugem delu počitniškega varstva, zato moramo počitnikarji izkoristiti vsako priložnosti, da gremo na izlet. Tokrat smo se z velikim navdušenjem odpravili na Most na Soči. 

Zjutraj smo se z avtobusom zapeljali do naše ciljne točke in se podali na krajši sprehod ob jezeru. Mimoidoči so nas prijazno pozdravljali, prav tako kot smo jih mi nazaj. Hoja ob vodi je bila res osvežujoča, saj je ravno prav popihal rahel vetrič. Videli smo tudi race, ribe in polno živih bitij, ki živijo v tem jezeru. Vmes smo klepetali in ugibali kaj nas čaka ob koncu sprehoda. Nismo več dolgo čakali. 

Ob ladjici Luciji smo si poiskali svoje mesto in pojedli malico. Videti je bilo, da so bile tudi račke željne družbe, zato smo se z njimi pogovarjali. 

Po malici smo se odpravili naprej. Na poti smo šli mimo velikega igrišča, katerem so bila igrala vseh vrst. Oooo, kako zelo smo si želeli tja, a učiteljice so hodile kar naprej. Tik pred križiščem smo se ustavili in prisluhnili. “Ja, danes bomo šli pa na razgledno točko in bo pohod!” Vsi smo se samo spogledali in ko smo pogledali navzgor, nas je kar zmrazilo. Kar naenkrat so se učiteljice začele smejati, a mi kar nismo ugotovili, da so se iz nas malce pohecale. Hitro so nam rekle naj se obrnemo in gremo na igrišče. Kako zelo smo se razveselili te novice! Vsi smo plezali, skakali, se gugali in spuščali po toboganih, kar ni in ni bilo videti konca igranja. A čez kakšno uro smo morali iti naprej. 

Pot je spet prijetno šla ob jezeru in po desetih minutah hoje smo pispeli na cilj – vodna hiša. Tam nas je pričakal trener kajakašev. Predstavil nam je kako kajak izgleda, kako se ga uporablja, da poznamo več različnih vrst za mirne in divje vode in še veliko zanimivosti. Nato pa nas je trener presenetil, ko nam je ponudil, da se tudi sami preizkusimo v vožnji s kajakom. Hitro smo zagrabili priložnost, si nadeli rešilne jopiče ter se s pogumom spravili v kajake. Nekaj trenutkov smo rabili, da smo ugotovili kako se premakniti, a kmalu smo že pluli proti drugi strani brega. Malce smo se zmočili, vendar nič hudega, ker je bilo tako vroče, da so se nam oblačila takoj posušila. Ob koncu smo še malce prigriznili in se nato odpravili domov. Bilo je res nepozabno!

Zahvalili bi se radi Dejanu Testenu in vsem ostalim, ki so pripomogli, da smo preživeli en tako lep dan. Vsi smo se strinjali, da jih bomo še kdaj obiskali.

(Skupno število obiskov 219, 1 obiskov danes)
Dostopnost