IZOBRAŽEVALNI OBISK NA EVROPSKI KOMISIJI V BRUSLJU

​V začetku decembra zdaj že preteklega šolskega leta je OŠ Cerkno v klubu Cankarjevega doma v Ljubljani prejela prestižno nagrado »zlati kabel« za mednarodni eTwinning projekt »Življenje čebel varuje življenje ljudi«, in sicer v kategoriji »zeleni eTwinning«. V projektu so sodelovale šole iz Slovenije (Cerkno), Avstrije (Weitensfeld) in Nemčije (Betzdorf). Podelitve nagrade so se udeležile mentorice v projektu, koordinatorka mednarodnih projektov na naši šoli Anica Svetik in sodelujoči učiteljici Marija Urh Lahajnar ter Mojca Lipužič Moravec. Nagrada, ki jo je za uspešen projekt prejela naša šola, je vključevala tudi dvodnevno izobraževanje v Bruslju, ki se ga je udeležila slednja.

Konec meseca junija so se na povabilo Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji in CMEPIUS-a učitelji srednjih in osnovnih šol ter šol z nižjim izobrazbenim standardom, vzgojitelji, ravnatelji iz vse Slovenije ter predstavnika državne uprave Sandi Vrabec, sekretar v kabinetu za visoko šolstvo, Danica Polak Gruden, vodja kabineta Ministrstva za vzgojo in izobraževanje, odpravili v Bruselj, in sicer v spremstvu predstavnikov Evropske komisije v Sloveniji, Nataše Goršek Mencin, namestnice Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji, ter Lovra Klinarja, praktikanta na predstavništvu.

Prvi dan obiska prestolnice Belgije je vključeval predvsem spoznavni del vseh udeležencev izobraževanja ter predstavitev osrednjega dela pestrega programa, ki je sledil v naslednjem dnevu. Začutiti pa je bilo že mogoče utrip mesta skozi oči koordinatorke Nataše, ki je v Bruslju živela in delovala 8 let. Pravi, da je mesto precej kaotično. Razdeljeno je na 19 občin, ki vsaka deluje zase, zato pogosto ne vemo, kdaj prehajamo iz ene v drugo, v vsaki pa veljajo svoja pravila. Mesto je prava mešanica različnih kultur sveta, v njem živi več kot 50 % priseljencev, kar ga na prisotnost priseljencev uvršča na drugo mesto za Dubajem. V belgijski prestolnici tako deluje večina mednarodnih institucij ter tudi številne lobistične celice, ki uravnavajo ves svet.

V zgodnjih jutranjih urah je skupina vstopila v strogo varovane prostore stavbe Charlemagne (CHAR). V osrednji dvorani je sledila predstavitev delovanja institucij EU s poudarkom na vlogi in dejavnostih Evropske komisije v Sloveniji. Udeleženci so spoznavali, kaj pravzaprav je EU, kako je prišlo do prvih zametkov današnje velike skupnosti držav, kako deluje, kakšne so njene pristojnosti in za katere vrednote se zavzema, izpostavljene so bile svoboda, demokracija, enakost, dostojanstvo, človekove pravice, pravica do maternega jezika … Predstavljena so bila tudi različna področja delovanja Evropske komisije, ki zastopa skupne interese EU in je politično neodvisno izvršno telo, predlaga nove zakone, upravlja proračun, uveljavlja zakonodajo na mednarodnih prizoriščih …

Cristina Galache Matabuena iz Španije, strokovna sodelavka za naložbene politike v izobraževanju Generalnega direktorata za izobraževanje, mladino, šport in kulturo, je spregovorila o vlogi Evropske komisije, ki je odločevalce pravzaprav na nek način »prisilila«, da so se začeli pogovarjati tudi o izobraževanju. Sedem delovnih skupin določa smernice, po katerih v določenem obdobju merijo uspešnost različnih izobraževalnih sistemov v Evropi. Slovenija po nekaterih v naprej določenih merilih, kot so zgodnja vključenost v izobraževalni sistem, vseživljenjsko izobraževanje, usmerjeno vlaganje v izobraževalni sistem … dosega visoke standarde. V razpravi pa se je v luči številnih preteklih dogodkov, kot je bila pandemija, in prihajajočih reform odprla debata s številnimi perečimi vprašanji, ki so jih udeleženci namenili tako predavateljici kot tudi predstavnikoma ministrstva. Ugotovljeno je bilo, da zgoraj omenjena merila ne zagotavljajo vpogleda v kvaliteto izobraževalnega sistema, kajti količina vloženega denarja žal ne zagotavlja tudi uspešnega in kvalitetnega sistema. Postavlja se torej vprašanje, kaj pravzaprav določa pravo mero med vložkom in učinkovitostjo. Predstavnikom ministrstva je bila predložena skrb, ki priča, da se mladi ne odločajo za učiteljski poklic in da se na trgu dela že kaže izrazito pomanjkanje učiteljev. Prav v dneh delovnega obiska v Bruslju je bila v razpravi sprememba zakona, po katerem bi v šolah lahko zaposlovali tudi strokovnjake, ki bi pedagoško izobrazbo šele pridobili, a so tako ravnatelji kot tudi učitelji na podlagi preteklih izkušenj izrazili skrb, saj se takšen način pridobivanja kadra do zdaj ni pokazal kot učinkovit, pa naj gre tako za pomanjkanje pedagoških spretnosti kot tudi za dejstvo, da se strokovnjaki za tak korak najverjetneje niti ne bodo odločali. Odprta pa so bila tudi druga vprašanja, in sicer na temo inkluzije, šolanja na domu, učencev priseljencev, ki naj bi se v izobraževalni sistem obvezno morali vključiti prej, kako poskrbeti za njihovo vključitev in učenje jezika, izražena je bila tudi skrbi za ohranjanje maternega jezika ob dejstvu, da naj bi se v bodoče učenci učili precej več ur tujega kot maternega jezika.

V drugem predavanju je udeležence nagovorila Miriam Toplanska s Slovaške, strokovna sodelavka za analizo držav na področju izobraževanja, ki je hkrati tudi predstavnica za analizo slovenskega izobraževalnega sistema. Slovenci v povprečju vstopamo v izobraževalni sistem že zelo zgodaj, zelo malo učencev zgodaj zapusti šolanje, kar sta dve merili, ki nas uvrščata v sam vrh Evrope. Po merilu doživljenjskega izobraževanja dosegamo samo evropsko povprečje. Mednarodna raziskava PISA pa je pokazatelj, da naš sistem dosega zgolj povprečne rezultate, ki v zadnjih letih celo padajo. To se sicer ne dogaja samo pri nas, upadanje znanja po pandemiji se namreč kaže v večini evropskih držav. Največji primanjkljaj izkazujemo na področju naravoslovja, pri katerem pa se že danes najbolj kaže pomanjkanje učiteljskega kadra. Naravoslovni učitelji si zaposlitev pogosto iščejo v privatnem sektorju, kar prinaša tudi odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje, ne gre pričakovati, da se bo v bodoče strokovni kader odločal za pedagoški poklic.

V popoldanskem času so se predvajanja odvijala stavbi Berlaymont (BERL), kjer so si udeleženci ogledali tudi prostore za tiskovne konference in samostojno radio-televizijo, ki se ponaša z izjemno dokumentarno avdiovizualno knjižnico.

Prva je prisotne nagovorila Jana Trošt, vodja programa Evropskega socialnega sklada v Sloveniji za podporo izobraževanja in zaposlovanja mladih. Predavateljica je spregovorila o dejstvu, da danes niti ne vemo, kateri poklici bodo obstajali v prihodnosti. Večina mladih se za te poklice danes niti ne izobražuje, zato mora biti izobraževani sitem odprt in privzgajati mora najrazličnejša znanja ter veščine, ki jih bodo lahko v bodoče uporabili v novonastalih poklicih. Prav zato se bo moral izobraževalni sistem še bolj usklajevati s trgom dela. Spregovorila je tudi o dejstvu, da je znanje na področju digitalnih spretnosti pri mladih v upadanju. Šole so bile v času pandemije sicer dodobra opremljene, a kljub vsemu bo potrebno narediti še marsikaj, opremljenost ne pomeni tudi znanja in veščin. V naslednjih letih bo nujen vložek v izobraževanja kadrov na področju digitalnih kompetenc. V razpravi je bila znova odprta tema o pomanjkanju pedagoškega kadra, ki že občutno vpliva na kvaliteto sistema. Evropski socialni sklad v nadaljnjih letih planira močno finančno podporo za okrepitev vseživljenjskega učenja in izobraževanja na digitalnem področju, njegov cilj je zaposlovanje, izobraževanje in usposabljanje mladih za prihodnost, socialna vključenost in zagotavljanje enakosti spolov. V letu 2024 se pripravlja kampanja za vseživljenjsko izobraževanje, leto 2023 pa je Evropsko leto spretnosti, ki vzpodbuja k sledenju trgu dela, saj naj bi se po nekaterih meritvah več kot 80 % podjetij srečevalo s pomanjkanjem ustreznega kadra. Evropsko leto spretnosti naj bi vključevalo izdelavo modela za dolgoročno pridobivanje kompetenc, saj ne vemo, kaj bo trg v prihodnosti potreboval. Predstavljen je bil tudi program ALMA (Aim, Learn, Master, Achieve), katerega cilj je mladim utreti pot na trg dela, zlasti najbolj prikrajšanim v starosti od 18 do 29 let, ki imajo zaradi najrazličnejših razlogov, kot so invalidnost, dolgotrajna brezposelnost, nezadostna izobrazba, migrantsko ozadje, slabe možnosti za zaposlitev ali usposabljanje.

Ilias Iakovidis iz Grčije, svetovalec za digitalne vidike zelenega prehoda, pa se je predstavil z zanimivimi pristopi sodelovanja ekologije in digitalizacije. Kako s pomočjo enega in drugega ustvariti bolj zdrav planet, kje se znanosti stikata in druga z drugo učinkovito sodelujeta. Čeprav na prvi pogled izključujoča pojma, pa vendarle v prihodnosti tako nujno povezana. Predavatelj je prisotnim na različnih primerih predstavil težave, s katerimi se že soočamo, kako globoko smo že prestopili meje na področju varstva narave in da izpusti pravzaprav niso več naša največja težava, temveč naša brezmejna hitra potrošnja. Po njegovem svet uravnava konflikt in ne sporazum, temu tihemu vsiljenemu načinu razmišljanja »imeti več in ne manj, imeti zdaj in ne jutri« sledimo brezglavo. Izpostavljen je bil tudi sistem izposoje in ne lastništva kot eden od možnih modelov reševanja ekološke problematike, in kako ustvariti manj, a boljše in ekonomsko vzdržno za obe strani, tako za proizvajalca kot tudi za potrošnika.

Edvard Demicoli z Malte, referent za komunikacijsko strategijo in projekte v Generalnem direktoratu za zdravje in varnost hrane, je spregovoril o pravilih zagotavljanja varnosti hrane v EU. V predavanju je bilo odprtih veliko perečih tem, kako zagotoviti zdravo hrano, kako s pomočjo digitalizacije zmanjšati vnos pesticidov, kam z vso odpadno hrano, s čim nadomestiti kopičenje plastike, kako potrošnika naučiti, da kupuje kvalitetno hrano in da ob tem ne kupuje z očmi, embalažo, kako ustvariti zdravo kmetijstvo, samooskrbne sisteme, kako nadomestiti izgubljene gozdove in pomembnost tega, da vemo, kaj sadimo in ne koliko, katere bolezni nas bodo pestile v prihodnosti, saj zaradi vseprisotnosti antibiotikov razvijamo odpornost nanje.

Po številnih predavanjih in odprtih perečih temah, ki so vsem dala misliti, kje smo in kaj počnemo, se je skupina pod vodstvom gospe Nataše odpravila na večerni sprehod skozi mesto. Kot zanimivost lahko povemo, da je v času izobraževanja zasedal Svet Evrope z vsemi najvišjimi predstavniki evropskih držav, zato je bil večji del mesta dobro varovan. Kljub vsemu pa je bilo moč čutiti utrip medkulturnosti, sploh ob vstopu v afriško četrt, ter tudi razslojenosti mesta. Resnično bogata kulturna prestolnica, ki ji pravijo tudi mesto stripa in čokolade.

Sledil je še zadnji dan obiska, ki je ponujal možnost ogleda Evropskega kriznega centra, ki ga vodi Janez Lenarčič, evropski komisar za krizno upravljanje, ali Hiše evropske zgodovine, za katero lahko kot zanimivost povemo, da jo je idejno zasnovala Slovenka.

V Evropskem kriznem centru so obiskovalce sprejeli trije Slovenci, ki v Bruslju delujejo že vrsto leto, Gregor Grobovšek, uradnik za pravna vprašanja in politike pri Generalnem direktoratu Evropske komisije za civilno zaščito in humanitarno pomoč, Gregor Volaj, ki v centru opravlja operativno delo na kriznih območjih, trenutno na meji z Ukrajino, in Eva Puhar, ki pokriva humanitarno pomoč na področju Turčije, v državi, ki se srečuje z največjim številom beguncev v Evropi.

Vsi trije predstavniki so prisotnim predstavili delo Evropskega kriznega centra, katera področja pomoči zavzema, kako deluje celoten mehanizem ob prošnji države za pomoč in tudi kakšne pogoje o sodelovanju morajo članice sprejeti … Najbolj pa so se poslušalcev dotaknile neposredne pripovedi s terena: Ukrajine, Turčije, Sirije, Afrike … Predstavljeni so bili konkretni primeri, ko je za pomoč zaprosila Slovenija, in sicer v času žledoloma (pomoč z generatorji, strokovnimi ekipami), ognja na Krasu (pomoč z letali), in pandemije (oskrba z zaščitno opremo in zdravili). Čeprav gre za evropsko institucijo, pa naj bi ta pomoč zagotavljala vsem državam sveta skozi luč neodvisnosti od političnih ciljev, zagotavljanja dostojanstva vsem, humanosti in nepristranskosti.

Dvodnevni seminar v Bruslju je vsem prisotnim nudil dober vpogled v delovanje EU, predvsem pa odprl številna vprašanja v razmislek o naši prihodnosti.